Where have all the feathers gone?

It seems I’ve lost a life today.
It was not mine, but all the same…
Each time a creature – of any kind – bids this world goodbye
a little piece of me inside
fades, but fails to die.

To live. To be. To fail. To try.
A note to self: It’s life. Don’t cry.

Advertisements

Prehrana konj za vzdržljivostna tekmovanja: olja, vlaknine in ogljikovi hidrati

V zadnjih 20 letih se je trend hranjenja endurance konj prevesil močno v prid krmnih mešanic z visoko vsebnostjo vlaknin in olj.

Trend je bil potrjen s spletno anketo, ki je bila izvedena preteklem letu znotraj Združenega kraljestva (Marlin in Sadler, 2015). Rezultati ankete so pokazali, da le 15% tekmovalcev svojim konjem daje krmila na osnovi žitaric, medtem ko 68% tekmovalcev konje hrani s krmnimi mešanicami, bogatimi z vlakninami, 63% pa hrani svojega konja dodaja olje.

oil-feed

Konji, ki so hranjeni s hrani, bogato z vlakninami in olji, rabijo dlje, da po naporu obnovijo glikogen v mišicah in jetrih in se med tekmo hitreje utrudijo, če poleg vlaknin in olj ne dobivajo tudi lahko prebavljivih ogljikovih hidratov.

Prehrana, bogata z olji ima mnogo prednosti pred tisto, bogato s škrobom. Za začetek je pri takšni prehrani mnogo manj možnosti za težave z debelim črevesom in kolikami. Hrana bogata z olji, zmanjša pojavnost vedenjskih motenj in nedeljske bolezni, posebej pri konjih, ki so nagnjeni k tem težavam.

Čeprav vsa olja predstavljajo varen vir energije, niso vsa olja enako učinkovita. Laneno olje ima veliko omega-3 in malo omega-6 maščobnih kislin. Omega-3 maščobne kisline delujejo protivnetno in dokazano pomagajo konjem, ki imajo težave s srbečico (poletni ekcem). Olja, ki imajo visoko vsebnost omega-3 maščobnih kislin dokazano manj dražijo prebavni trakt v primerjavi z naprimer sojinim ali koruznim oljem, ki imata izredno nizko vsebnost omega-3 maščobnih kislin (imata pa veliko omega-6 maščobnih kislin). V zgoraj omenjeni anketi je dve tretjini anketirancev odgovorilo, da konjem vsakodnevno ali občasno v prehrano dodajajo olje. Pokazalo se je, da ob rednem večmesečnem dodajanju, konji bolje in lažje izkoriščajo energijo iz olja, posledično pa se upočasni izraba glikogena (ogljikov hidrat) v konjevih mišicah; to je pomembno, saj je ravno glikogen tisti, ki določa konjevo vzdržljivost. Celo relativno suhi konji so imeli na ta način dovolj maščobnih zalog za nekaj uspešno premaganih 160 kilometrskih tekem.

Lahko prebavljivi ogljikovi hidrati pripomorejo k zdravemu prebavnemu traktu, hkrati pa pomagajo v debelem črevesju hraniti dodatne zaloge vode. V kolikšni meri je ta tekočina na voljo konju med tekmo, žal še ni bilo znanstveno dokazano.

Krmila, bogata z ogljikovimi hidrati, v obliki lahko dostopnih sladkorjev ali škrobov, postajajo vedno manj priljubljena. Splošno znano je, da lahko škrob, če neprebavljen doseže debelo črevo, povzroči laminitis. Prehrana, bogata z lahko prebavljivimi vlakninami in kvalitetnimi olji, je idealna za endurance konje. Ker ima velika večina endurance konj stalno na razpolago seno ali travo, je pojavnost laminitisa in kolik pri endurance konjih razmeroma nizka.

Pa nismo nečesa pozabili?

Konji med vsakim treningom porabljajo glikogen. Težje in dlje ko delajo, več glikogena porabijo. Nivo glikogena v mišicah nikoli ne pade na 0, lahko pa se popolnoma izrabi v posameznih mišičnih vlaknih, še posebej med dolgimi tekmami.

Prvo vprašanje je, kako hitro konj po treningu obnovi zaloge glikogena. Zanimivo, se nivo glikogena viša mnogo počasneje kot pri ljudeh. Nivo glikogena se pri konjih popolnoma normalizira šele v 24 do 48 urah, po zahtevnejših tekmah lahko traja obnova glikogenskih zalog še dlje.

Vemo, da se pri konjih, ki se hitreje rehidrirajo, tudi nivo glikogena hitreje normalizira. Nekatere raziskave kažejo, da so za to potrebni ogljikovi hidrati. Kaj, če je torej vaš konj na dieti z visoko vsebnostjo olj in nizko vsebnostjo škroba? Raziskava, ki jo je na srečanju Equine Science Society na Floridi predstavil  dr. Joe Pagan (Pagan et al. 2015) je pokazala, da se pri konjih, ki so jedli hrano z veliko olja in malo škroba, nivo glikogena ni povrnil na normalno raven niti po 72 urah, za razliko od konj, ki so dobivali bolj škrobnato hrano in so se regenerirali veliko prej. Po 72 urah so se konji hranjeni s hrano, bogato s škrobom, opomogli 94%, konji hranjeni z manj škroba (ter več olji in vlakninami) pa le 63%.

Zaključimo lahko, da je mogoče, da bo vaš konj (na vlakninsko-oljni dieti) na tekmi štartal s prenizko zalogo energije, če ste v zadnjih treh dneh pred tekmo intenzivno trenirali.

endurance-vetting-stock

Nivo sladkorja v krvi se uravnava z razgradnjo glikogena, hranjenega v jetrih – ta sproščajo sladkor v kri. Tudi ob razgradnji glikogena v mišicah nastaja sladkor, a le del tega sladkorja prehaja v kri.

Drugo vprašanje se nanaša na to, od kje dobiva konj energijo med samo tekmo. Med tekmo debelo črevo s pomočjo mikrobske presnove vlaknin, proizvaja maščobne kisline. Vlaknine, ki se razgrajujejo med tekmo so v glavnem vlaknine, ki jih je konj pojedel prejšnji dan.

Mišice med tekmo porabljajo kombinacijo energije, ki je shranjena v maščobi v mišičnih celicah in v maščobi, ki pride v mišice s krvnim obtokom. Porablja se tudi energija iz glikogena v mišicah in glukoze v krvi.

Nivo sladkorja (glukoze) v krvi je pomembna predvsem zato, ker možgani črpajo energijo izključno iz glukoze. Če raven sladkorja v krvi pade, začnete vi in vaš konj čutiti utrujenost.

Nivo sladkorja v krvi se uravnava z razgradnjo glikogena, hranjenega v jetrih – ta sproščajo sladkor v kri. Tudi ob razgradnji glikogena v mišicah nastaja sladkor, a le del tega sladkorja prehaja v kri.

Ob dolgotrajnem treningu ali med tekmo, začne vsebnost glikogena v jetrih in mišicah upadati. Posledično začne padati tudi vsebnost sladkorja v krvi, kar se odraža kot utrujenost in izčrpanost. Padec glikogena v mišicah ne vpliva le na možgane, ampak lahko povzroči tudi stanje, ki ga dobro poznajo maratonski tekači –  konj začne teči v bolj enakomernem tempu in le s težavo menja tempo.

Zgoraj omenjeni učinek padca sladkorja v krvi ni prisoten le v teoriji. Na daljših tekmah smo merili vsebnost sladkorja v krvi. Padec sladkorja smo opazili na 160 kilometrski tekmi, jahani v zmernem tempu in zmernih vremenskih pogojih – 40% konj, ki so prišli skozi cilj, je imelo vsebnost sladkorja manj kot 4 mmol/l (normalna vrednost je 6-7 mmol/l), 25% konj je imelo na cilju manj kot 3 mmol/l.

Če povzamemo: dve tretjini konj, ki so uspešno zaključili tekmo, sta imeli tako nizko vsebnost sladkorja v krvi, da je to vplivalo na njihovo zmogljivost. Tudi pri konjih, ki so bili diskvalificirani zaradi metaboličnih težav, je bila raven sladkorja v krvi pogosto pod normalno.

Ključna dognanja so torej, da je padec sladkorja v krvi vzrok za utrujenost, presnova vlaknin med ježo ne more zadovoljivo vzdrževati optimalne ravni sladkorja v krvi, ter, raven sladkorja v krvi vzdržuje glikogen iz jeter in mišic, katerih zaloga pa se manjša tekom ježe.

Vsebnost sladkorja v krvi pa lahko tudi zvišamo – s hranjenjem med tekmo. A ne s hrano, ki ima visoko vsebnost vlaknin in olj, ter malo škrobov. Za dvig sladkorja v krvi, potrebuje telo vir lahko prebavljivih ogljikovih hidratov.

Kako to dosežemo?

Mnogo ljudi si ne bi upalo konju med tekmo ponuditi hrano z visoko vsebnostjo škroba, če konj takšne hrane ne dobiva redno, tudi med treningi. Nenadna menjava hrane bi lahko povzročila koliko, če bi škrob dosegel debelo črevo preden je popolnoma prebavljen. Tudi dehidracija in neravnovesje elektrolitov bi lahko usodno vplivala na delovanje prebavnega trakta med tekmo.

Ostaneta nam le dve možnosti: preprosti sladkorji (monosaharidi) kot sta glukoza ali fruktoza, ali pa lahko prebavljivi polisaharidi, kot je naprimer maltodekstrin. Slaba stran dodajanja glukoze ali fruktoze je, da čeprav hitro in učinkovito dvigneta raven sladkorja v krvi, lahko hiter porast sladkorja v krvi sproži inzulinski odziv in posledično raven sladkorja v krvi kmalu drastično pade. Če ju dodajate konju med tekmo, počnite to previdno. Melasa ima enak učinek, saj gre dejansko za mešanico sukroze (kemično povezani glukoza in fruktoza), glukoze in fruktoze. Enaka težava se lahko pojavi ob uporabi maltodekstrina, ki sestoji iz več enot glukoze, ali pa medu, ki vsebuje fruktozo in glukozo. Obstajajo pa nekateri polisaharidi, ki jih najdemo v prehranskih dodatkih za konje, ki jih konj popolnoma prebavi preden pridejo do debelega črevesa in zato ne povzročajo motenj v debelem črevesu – ti dvignejo raven sladkorja v krvi, a ne sprožijo inzulinske reakcije. To je pomembno, saj visoka vsebnost inzulina v krvi zmanjšuje izrabo maščob kot vira energije, ki je nujna za vzdržljivostne treninge in tekme.

Če povzamemo: nizka vsebnost glikogena v mišicah in glukoze v krvi, je glavni krivec za utrujenost na vzdržljivostnih preizkušnjah. Konji, ki dobivajo hrano, bogato z vlakninami in olji, lahko potrebujejo dlje časa, da obnovijo zaloge glikogena v mišicah in jetrih po treningih in so prej utrujeni na tekmah, če jim ne dodajamo lahko prebavljivih ogljikovih hidratov.  Eden od načinov kako lahko rešimo težavo je, da konjem dodajamo lahko prebavljive ogljikove hidrate po treningih in med vsako tekmo.

Prirejeno po:  horsetalk.co.nz. -> Feeding endurance horses: Oil, fibre, and the carbo connection

Ko pogledam v sonce…

Ko štiriletni mulček iz čistega miru reče: “Mami, ko pogledam v sonce, vidim vse ljudi kar jih poznam”, se pa človek malo zamisli. Nad tem, kaj vse je v malih bučkah. Nad tem kako nas način življenja naredi ozkoglede in omejene. Na to kako velik potencial imamo, pa ga (večinoma) pustimo zadušiti družbi, okolju in okoliščinam v katerih živimo.

In potem se zavem, da v zadnjem času spoznavam vedno več ljudi, ki se te omejenosti zavedajo in se zato trudijo videti, razumeti in učiti se. To me veseli. In veseli me, da mulček raste v takšnega človeka.

Konkretna doza Srbije

Jup, na tole bi se Špela čisto lahko navadila. Za tri dni izginiti od doma, v neznano, s skupino praktično neznanih ljudi na sumljivo ko-to-tamo-pevajučem avtobusu zveni adrenalinsko, ampak tako dobre družbe in tako fantastične izkušnje si ne bi znala zamisliti, če bi mi nekdo rekel, naj poskusim. Se vam kdaj zgodi da vas kdo prijetno preseneti? Ali da se nekaj nepričakovano dobro izteče? Ali pa da kakšen podvig preseže vsa pričakovanja? Pomnožite to s petnajst in dobite mojo Kelebijo :)! Ti trije dnevi so bili tako polni smeha, novih poznanstev, zanimivih spoznanj in pozitivne energije, da bi si jih človek želel uporabiti kot mušter za čisto vsak dan. Ja, mogoče bi morala narediti ravno to…

Pr’ kolač’

Na domačiji kjer živimo, je imel Lukijev pra pra dedek kovačijo. Od tu domače ime “pr’ kovač”. Vse moške na naši kmetiji domačini kličejo “kovač”. Kovač so rekli Lukijevemu pradedku, zdaj tako kličejo njegovega dedka in očija. A Lukca ne, ne-ne.

Odkar mi je prvič pomagal vmešati testo in dokončno, ko je prvič ugriznil v marmorni kolač, se je na naši domačiji začela nova era – era marmornega kolača. Kolač se peče skoraj vsak drugi dan, obvezno ob vikendih in včasih nekajkrat vmes (ker tudi ta velikega zmažejo v nekaj urah :P).

Baje živimo v času velikih sprememb. Mogoče je prišel čas, da se domačija preimenuje iz pr’ kovač’ v…. pr’ kolač :P.

Naj tekne tudi vam :)!

Potrebujemo:

  • 7 jajc
  • 300 g sladkorja
  • 360 g moke
  • 1,5 dcl olja
  • 2 dcl mleka
  • 1 vanilijev sladkor
  • 1 pecilni prašek
  • ščepec soli
  • 3 žlice kakava v prahu
  • 3 žlice ruma (ali nekaj kapljic rumove arome + tri žlice vode)

In gremo :)!

Pekač dobro namažemo z maslom in posujemo z moko ali drobtinami, da se kolač ne bi prijel.

Ločimo rumenjake in beljake (rumenjaki gredo v večjo skledo, saj se tam na koncu zmešajo vse sestavine).

V skodelici zmešamo mleko in 5 žlic moke v gladko maso.

Rumenjake, polovico sladkorja, vanilijev sladkor in ščepec soli penasto vmešamo (POZOR: vztrajajte – šele po nekaj minutah mešanja postane masa zares penasta in rahla – naredi veliko razliko pri končnem izdelku). V mešanico počasi vmešamo še moko z mlekom in olje.

Iz beljakov naredimo čvrst sneg. Na koncu mu primešamo preostali sladkor.

Približno tretjino snega previdno vmešamo v rumenjakovo maso. Na maso nato naložimo preostali sneg, nanj presejemo moko s pecilnim praškom in počasi zmešamo v gladko testo.

V skodelici zmešamo 3 žlice kakava v prahu s tremi žlicami ruma (ali tremi žlicami vode z dodatkom nekaj kapljic rumove arome).

Del testa vlijemo v pekač. V preostalo testo vmešamo kakavovo maso in pomešamo, da se testo enakomerno obarva. V pekač zlijemo še temno testo in vse skupaj previdno premešamo, da se naredi marmoracija.

Kolač postavimo v predogreto pečico na 160 stopinj in pečemo eno uro. Po eni uri preverimo če je kolač pečen (saj veste , špik z nožem – če je nož čist, je kolač pečen; če se na nož prime testo, gre kolač še za 10 minut v pečico).

Dober tek :)!

Zahvala za recept gre gospe Torti (ona že ve kdo je :)). Brez nje naše življenje ne bi bilo tako… sladko ;).

Lukec vé

V prvih dneh letošnjega leta so me službene obveznosti peljale na 1054 kilometrov dolgo dvo-in-poldnevno potovanje v drobovje bivše Jugoslavije. Lagala bi, če bi rekla, da mi je bila pot odveč. Vsako jesen me zagrabi popotniški duh, ki že predolgo ni bil potešen. Skok iz vsakdana je bil ravno toliko, če ne še bolj, blagodejen za mojo dušo, kot za denarnico.

Povedati moram, da smo imeli fantastičnega šoferja. Mirnega, zbranega, večno budnega (se mi je zdelo) in galantnega šoferja. Malenkost zadržanega gospoda, pri katerem imaš občutek, da ima o vsaki stvari svoje mnenje, a spregovori le, kadar se mu to zdi nujno potrebno, ali kadar je direktno izzvan.

Na sovoznikovem sedežu je sedel malo manj umirjen sopotnik/navigator z darom za govor, ki lahko traja ure in ure in ure… 🙂 Ta isti sopotnik je, kadar sedi na drugem sedežu, najboljši prijatelj s stopalko za plin. Posledično je naprej sramežljivo, kasneje pa vedno odločneje, prigovarjal g. Vozniku, naj malo pospeši, pa prehiti ta traktor in onega Golfa, ker tule pa čisto gotovo ni policajev…

Mirna vožnja, dobra družba, fantastična hrana in dobro in razmeroma hitro opravljeno delo, so celotno izkušnjo se polepšali, a vendar… prvič, odkar se je rodil Lukec, sem bila od doma več kot dva dni skupaj in na poti proti domu sem se počutila kot Lassie, ki se vrača domov – vsak ovinek se je zdel bolj domač in vsak kilometer ceste daljši. Očitno se je nekdo na drugi strani poti počutil podobno, saj je telefon vse od srbsko-hrvaške meje dalje zvonil na 15 minut.

Lukcu še petič povem, da sem še daleč, da so klici dragi in da pridem domov šele čez nekaj ur. “Ura? Ne vem kolk’ je to. Povej, čez kolk’ risank prideš, mami”, zahteva mulček informacijo v sebi domačem jeziku. Povem mu velikansko število risank in ne zdi se najbolj zadovoljen. Povem mu, da ne vozim jaz, ampak “en stric” in da ne morem vplivati na to, kdaj bomo doma. Zdaj se sprijazni s povedanim in doda le še “mami, povej stricu naj vozi kolkor  hitro se da, ampak ne tolk’ da bi ga ustavli policaji”. Stricu za volanom prenesem Lukijeva navodila in drugače resen gospod se komaj opazno nasmehne in v brke zamrmra: “Brihten fant, tale Lukec”. 

Bolj, ko se po hrvaški strani bližamo slovenski meji, intenzivnejše je prigovarjanje vozniku, naj pohiti. A gospod Voznik se ne da – vsakič mrtvo hladno odgovori: “Lukec je rekel, da lahko grem samo toliko hitro, da me policaji ne ustavijo” in nadaljuje s potniku izredno prijazno vožnjo. Nekaj trenutkov za še enim enakim odzivom na pobudo za pospeševanje, tik za mejo, se pripeljemo okoli ovinka in tam možje v modrem ravno “pofočkajo” voznika s pretežko nogo. V tišini se peljemo mimo in g. Voznik si v brke zamrmra “No, evo… ko niso Lukca poslušali”.

Nikoli se ne poslóvi brez nasmeha…

Danes sem nekoga prizadela. Ne kogarkoli, pravzaprav, ampak mojega najdražjega. Danes, ravno na Silvestra, je umrla njegova stara teta. Gospa je dočakala spoštljivih 84 let in je bila zadnji dve leti vezana na posteljo in hudo dementna.

Ob novici so seveda začele teči solze, z njimi pa beseda o tem, kako lepo je bilo, ko so kot otroci pri njej kradli njene slavne piškote, kako so tam gledali televizijo, ki je bila med prvimi v vasi, kako je bil njen (tudi že pokojni) sin dober… Vse lepo in prav, ampak nekaj mi ni dalo miru. Tu živim že več kot štiri leta in v vsem tem času sem zdaj pokojno teto videla dvakrat – obakrat sem k njej na obisk peljala svojo taščo. Že res, da je bila zadnja leta teta več ali manj stalno v postelji, ampak če bi jo šel moj dragi obiskat, bi šla z veseljem z njim. Ugibam torej, da je ni prav veliko obiskoval. Gospa je dolgo bolehala in vidno pešala. Vedeli so, da ne bo dolgo, pa vseeno… dokler je živela, ni bila nikoli predmet pogovora, niti vir lepih spominov. To me moti. In če me nekaj moti, to povem. Tudi danes sem.

V trenutku, ki se je zdel pravi, sem odprla usta, upala da moj glas ne bo prehladen in da bom uspela povedati bistvo in povedala, da verjamem, da bi bila teta vesela, če bi slišala besede, ki jih zdaj poslušam jaz. Da bi lahko v smehu povedala, da je vedno kukala izza vogala, ko so piškote kradli z najvišje police na omari. Iz tiste ta kovinske škatle. Da bi se ji za trenutek kljub bolezni prižgale iskrice v očeh in da bi, čeprav ji spomin že dolgo ni služil več, prepoznala vse obraze okrog sebe in se nasmejala. Dokler so živi, bi morali ljudem povedati in pokazati, da so posebni, ne potem. Vsak dan bi se morali spomniti, da lahko, da je zadnji. Ne zato, ker bi gojili morbidnost, ampak zato, da bi znali ceniti življenje.

Ne zdi se mi prav, da je bila, ko je še živela, teta skoraj pozabljena, zdaj pa toliko lepih besed in spominov in… bolečine. Za koga boli srce? Za njo? Ona je trpela zadnji dve leti. Zdaj ne trpi več. Zdaj ji je lepo. Za koga potem boli srce?

No, pa sem povedala. In celih deset minut čutila zadoščenje, da sem. Potem pa me je začela gristi vest. Kdo sem jaz, da ljudem govorim, kdaj naj čutijo žalost in kdaj naj bodo srečni? Kdo sem, da sodim njihova dejanja in  občutek dolžnosti, oziroma pomanjkanje tega?

Za koga boli srce? Za tistega, ki joče. Ker nekateri povemo in pokažemo, kaj nas teži in kaj veseli, drugi pa si to dovolijo samo, kadar drugače ne gre. Ko nekaj podre zidove in sprosti zavore. Ni to veliko vredno?

Žal mi je, da sem danes odprla usta. Iste misli bi lahko povedala tudi kdaj drugič, ko bi bil človek, ki mu jih govorim, sposoben slišati kaj govorim. Danes je bil dan za sočutje, ne za izražanje mnenj. Žal mi je, ni bilo prav.