It seems I’ve lost a life today.
It was not mine, but all the same…
Each time a creature – of any kind – bids this world goodbye
a little piece of me inside
fades, but fails to die.
To live. To be. To fail. To try.
A note to self: It’s life. Don’t cry.
V zadnjih 20 letih se je trend hranjenja endurance konj prevesil močno v prid krmnih mešanic z visoko vsebnostjo vlaknin in olj.
Trend je bil potrjen s spletno anketo, ki je bila izvedena preteklem letu znotraj Združenega kraljestva (Marlin in Sadler, 2015). Rezultati ankete so pokazali, da le 15% tekmovalcev svojim konjem daje krmila na osnovi žitaric, medtem ko 68% tekmovalcev konje hrani s krmnimi mešanicami, bogatimi z vlakninami, 63% pa hrani svojega konja dodaja olje.
Konji, ki so hranjeni s hrani, bogato z vlakninami in olji, rabijo dlje, da po naporu obnovijo glikogen v mišicah in jetrih in se med tekmo hitreje utrudijo, če poleg vlaknin in olj ne dobivajo tudi lahko prebavljivih ogljikovih hidratov.
Prehrana, bogata z olji ima mnogo prednosti pred tisto, bogato s škrobom. Za začetek je pri takšni prehrani mnogo manj možnosti za težave z debelim črevesom in kolikami. Hrana bogata z olji, zmanjša pojavnost vedenjskih motenj in nedeljske bolezni, posebej pri konjih, ki so nagnjeni k tem težavam.
Čeprav vsa olja predstavljajo varen vir energije, niso vsa olja enako učinkovita. Laneno olje ima veliko omega-3 in malo omega-6 maščobnih kislin. Omega-3 maščobne kisline delujejo protivnetno in dokazano pomagajo konjem, ki imajo težave s srbečico (poletni ekcem). Olja, ki imajo visoko vsebnost omega-3 maščobnih kislin dokazano manj dražijo prebavni trakt v primerjavi z naprimer sojinim ali koruznim oljem, ki imata izredno nizko vsebnost omega-3 maščobnih kislin (imata pa veliko omega-6 maščobnih kislin). V zgoraj omenjeni anketi je dve tretjini anketirancev odgovorilo, da konjem vsakodnevno ali občasno v prehrano dodajajo olje. Pokazalo se je, da ob rednem večmesečnem dodajanju, konji bolje in lažje izkoriščajo energijo iz olja, posledično pa se upočasni izraba glikogena (ogljikov hidrat) v konjevih mišicah; to je pomembno, saj je ravno glikogen tisti, ki določa konjevo vzdržljivost. Celo relativno suhi konji so imeli na ta način dovolj maščobnih zalog za nekaj uspešno premaganih 160 kilometrskih tekem.
Lahko prebavljivi ogljikovi hidrati pripomorejo k zdravemu prebavnemu traktu, hkrati pa pomagajo v debelem črevesju hraniti dodatne zaloge vode. V kolikšni meri je ta tekočina na voljo konju med tekmo, žal še ni bilo znanstveno dokazano.
Krmila, bogata z ogljikovimi hidrati, v obliki lahko dostopnih sladkorjev ali škrobov, postajajo vedno manj priljubljena. Splošno znano je, da lahko škrob, če neprebavljen doseže debelo črevo, povzroči laminitis. Prehrana, bogata z lahko prebavljivimi vlakninami in kvalitetnimi olji, je idealna za endurance konje. Ker ima velika večina endurance konj stalno na razpolago seno ali travo, je pojavnost laminitisa in kolik pri endurance konjih razmeroma nizka.
Konji med vsakim treningom porabljajo glikogen. Težje in dlje ko delajo, več glikogena porabijo. Nivo glikogena v mišicah nikoli ne pade na 0, lahko pa se popolnoma izrabi v posameznih mišičnih vlaknih, še posebej med dolgimi tekmami.
Prvo vprašanje je, kako hitro konj po treningu obnovi zaloge glikogena. Zanimivo, se nivo glikogena viša mnogo počasneje kot pri ljudeh. Nivo glikogena se pri konjih popolnoma normalizira šele v 24 do 48 urah, po zahtevnejših tekmah lahko traja obnova glikogenskih zalog še dlje.
Vemo, da se pri konjih, ki se hitreje rehidrirajo, tudi nivo glikogena hitreje normalizira. Nekatere raziskave kažejo, da so za to potrebni ogljikovi hidrati. Kaj, če je torej vaš konj na dieti z visoko vsebnostjo olj in nizko vsebnostjo škroba? Raziskava, ki jo je na srečanju Equine Science Society na Floridi predstavil dr. Joe Pagan (Pagan et al. 2015) je pokazala, da se pri konjih, ki so jedli hrano z veliko olja in malo škroba, nivo glikogena ni povrnil na normalno raven niti po 72 urah, za razliko od konj, ki so dobivali bolj škrobnato hrano in so se regenerirali veliko prej. Po 72 urah so se konji hranjeni s hrano, bogato s škrobom, opomogli 94%, konji hranjeni z manj škroba (ter več olji in vlakninami) pa le 63%.
Zaključimo lahko, da je mogoče, da bo vaš konj (na vlakninsko-oljni dieti) na tekmi štartal s prenizko zalogo energije, če ste v zadnjih treh dneh pred tekmo intenzivno trenirali.
Nivo sladkorja v krvi se uravnava z razgradnjo glikogena, hranjenega v jetrih – ta sproščajo sladkor v kri. Tudi ob razgradnji glikogena v mišicah nastaja sladkor, a le del tega sladkorja prehaja v kri.
Drugo vprašanje se nanaša na to, od kje dobiva konj energijo med samo tekmo. Med tekmo debelo črevo s pomočjo mikrobske presnove vlaknin, proizvaja maščobne kisline. Vlaknine, ki se razgrajujejo med tekmo so v glavnem vlaknine, ki jih je konj pojedel prejšnji dan.
Mišice med tekmo porabljajo kombinacijo energije, ki je shranjena v maščobi v mišičnih celicah in v maščobi, ki pride v mišice s krvnim obtokom. Porablja se tudi energija iz glikogena v mišicah in glukoze v krvi.
Nivo sladkorja (glukoze) v krvi je pomembna predvsem zato, ker možgani črpajo energijo izključno iz glukoze. Če raven sladkorja v krvi pade, začnete vi in vaš konj čutiti utrujenost.
Nivo sladkorja v krvi se uravnava z razgradnjo glikogena, hranjenega v jetrih – ta sproščajo sladkor v kri. Tudi ob razgradnji glikogena v mišicah nastaja sladkor, a le del tega sladkorja prehaja v kri.
Ob dolgotrajnem treningu ali med tekmo, začne vsebnost glikogena v jetrih in mišicah upadati. Posledično začne padati tudi vsebnost sladkorja v krvi, kar se odraža kot utrujenost in izčrpanost. Padec glikogena v mišicah ne vpliva le na možgane, ampak lahko povzroči tudi stanje, ki ga dobro poznajo maratonski tekači – konj začne teči v bolj enakomernem tempu in le s težavo menja tempo.
Zgoraj omenjeni učinek padca sladkorja v krvi ni prisoten le v teoriji. Na daljših tekmah smo merili vsebnost sladkorja v krvi. Padec sladkorja smo opazili na 160 kilometrski tekmi, jahani v zmernem tempu in zmernih vremenskih pogojih – 40% konj, ki so prišli skozi cilj, je imelo vsebnost sladkorja manj kot 4 mmol/l (normalna vrednost je 6-7 mmol/l), 25% konj je imelo na cilju manj kot 3 mmol/l.
Če povzamemo: dve tretjini konj, ki so uspešno zaključili tekmo, sta imeli tako nizko vsebnost sladkorja v krvi, da je to vplivalo na njihovo zmogljivost. Tudi pri konjih, ki so bili diskvalificirani zaradi metaboličnih težav, je bila raven sladkorja v krvi pogosto pod normalno.
Ključna dognanja so torej, da je padec sladkorja v krvi vzrok za utrujenost, presnova vlaknin med ježo ne more zadovoljivo vzdrževati optimalne ravni sladkorja v krvi, ter, raven sladkorja v krvi vzdržuje glikogen iz jeter in mišic, katerih zaloga pa se manjša tekom ježe.
Vsebnost sladkorja v krvi pa lahko tudi zvišamo – s hranjenjem med tekmo. A ne s hrano, ki ima visoko vsebnost vlaknin in olj, ter malo škrobov. Za dvig sladkorja v krvi, potrebuje telo vir lahko prebavljivih ogljikovih hidratov.
Kako to dosežemo?
Mnogo ljudi si ne bi upalo konju med tekmo ponuditi hrano z visoko vsebnostjo škroba, če konj takšne hrane ne dobiva redno, tudi med treningi. Nenadna menjava hrane bi lahko povzročila koliko, če bi škrob dosegel debelo črevo preden je popolnoma prebavljen. Tudi dehidracija in neravnovesje elektrolitov bi lahko usodno vplivala na delovanje prebavnega trakta med tekmo.
Ostaneta nam le dve možnosti: preprosti sladkorji (monosaharidi) kot sta glukoza ali fruktoza, ali pa lahko prebavljivi polisaharidi, kot je naprimer maltodekstrin. Slaba stran dodajanja glukoze ali fruktoze je, da čeprav hitro in učinkovito dvigneta raven sladkorja v krvi, lahko hiter porast sladkorja v krvi sproži inzulinski odziv in posledično raven sladkorja v krvi kmalu drastično pade. Če ju dodajate konju med tekmo, počnite to previdno. Melasa ima enak učinek, saj gre dejansko za mešanico sukroze (kemično povezani glukoza in fruktoza), glukoze in fruktoze. Enaka težava se lahko pojavi ob uporabi maltodekstrina, ki sestoji iz več enot glukoze, ali pa medu, ki vsebuje fruktozo in glukozo. Obstajajo pa nekateri polisaharidi, ki jih najdemo v prehranskih dodatkih za konje, ki jih konj popolnoma prebavi preden pridejo do debelega črevesa in zato ne povzročajo motenj v debelem črevesu – ti dvignejo raven sladkorja v krvi, a ne sprožijo inzulinske reakcije. To je pomembno, saj visoka vsebnost inzulina v krvi zmanjšuje izrabo maščob kot vira energije, ki je nujna za vzdržljivostne treninge in tekme.
Če povzamemo: nizka vsebnost glikogena v mišicah in glukoze v krvi, je glavni krivec za utrujenost na vzdržljivostnih preizkušnjah. Konji, ki dobivajo hrano, bogato z vlakninami in olji, lahko potrebujejo dlje časa, da obnovijo zaloge glikogena v mišicah in jetrih po treningih in so prej utrujeni na tekmah, če jim ne dodajamo lahko prebavljivih ogljikovih hidratov. Eden od načinov kako lahko rešimo težavo je, da konjem dodajamo lahko prebavljive ogljikove hidrate po treningih in med vsako tekmo.
Prirejeno po: horsetalk.co.nz. -> Feeding endurance horses: Oil, fibre, and the carbo connection
Ko štiriletni mulček iz čistega miru reče: “Mami, ko pogledam v sonce, vidim vse ljudi kar jih poznam”, se pa človek malo zamisli. Nad tem, kaj vse je v malih bučkah. Nad tem kako nas način življenja naredi ozkoglede in omejene. Na to kako velik potencial imamo, pa ga (večinoma) pustimo zadušiti družbi, okolju in okoliščinam v katerih živimo.
In potem se zavem, da v zadnjem času spoznavam vedno več ljudi, ki se te omejenosti zavedajo in se zato trudijo videti, razumeti in učiti se. To me veseli. In veseli me, da mulček raste v takšnega človeka.
Jup, na tole bi se Špela čisto lahko navadila. Za tri dni izginiti od doma, v neznano, s skupino praktično neznanih ljudi na sumljivo ko-to-tamo-pevajučem avtobusu zveni adrenalinsko, ampak tako dobre družbe in tako fantastične izkušnje si ne bi znala zamisliti, če bi mi nekdo rekel, naj poskusim. Se vam kdaj zgodi da vas kdo prijetno preseneti? Ali da se nekaj nepričakovano dobro izteče? Ali pa da kakšen podvig preseže vsa pričakovanja? Pomnožite to s petnajst in dobite mojo Kelebijo :)! Ti trije dnevi so bili tako polni smeha, novih poznanstev, zanimivih spoznanj in pozitivne energije, da bi si jih človek želel uporabiti kot mušter za čisto vsak dan. Ja, mogoče bi morala narediti ravno to…
Na domačiji kjer živimo, je imel Lukijev pra pra dedek kovačijo. Od tu domače ime “pr’ kovač”. Vse moške na naši kmetiji domačini kličejo “kovač”. Kovač so rekli Lukijevemu pradedku, zdaj tako kličejo njegovega dedka in očija. A Lukca ne, ne-ne.
Odkar mi je prvič pomagal vmešati testo in dokončno, ko je prvič ugriznil v marmorni kolač, se je na naši domačiji začela nova era – era marmornega kolača. Kolač se peče skoraj vsak drugi dan, obvezno ob vikendih in včasih nekajkrat vmes (ker tudi ta velikega zmažejo v nekaj urah :P).
Baje živimo v času velikih sprememb. Mogoče je prišel čas, da se domačija preimenuje iz pr’ kovač’ v…. pr’ kolač :P.
Naj tekne tudi vam :)!
Potrebujemo:
In gremo :)!
Pekač dobro namažemo z maslom in posujemo z moko ali drobtinami, da se kolač ne bi prijel.
Ločimo rumenjake in beljake (rumenjaki gredo v večjo skledo, saj se tam na koncu zmešajo vse sestavine).
V skodelici zmešamo mleko in 5 žlic moke v gladko maso.
Rumenjake, polovico sladkorja, vanilijev sladkor in ščepec soli penasto vmešamo (POZOR: vztrajajte – šele po nekaj minutah mešanja postane masa zares penasta in rahla – naredi veliko razliko pri končnem izdelku). V mešanico počasi vmešamo še moko z mlekom in olje.
Iz beljakov naredimo čvrst sneg. Na koncu mu primešamo preostali sladkor.
Približno tretjino snega previdno vmešamo v rumenjakovo maso. Na maso nato naložimo preostali sneg, nanj presejemo moko s pecilnim praškom in počasi zmešamo v gladko testo.
V skodelici zmešamo 3 žlice kakava v prahu s tremi žlicami ruma (ali tremi žlicami vode z dodatkom nekaj kapljic rumove arome).
Del testa vlijemo v pekač. V preostalo testo vmešamo kakavovo maso in pomešamo, da se testo enakomerno obarva. V pekač zlijemo še temno testo in vse skupaj previdno premešamo, da se naredi marmoracija.
Kolač postavimo v predogreto pečico na 160 stopinj in pečemo eno uro. Po eni uri preverimo če je kolač pečen (saj veste , špik z nožem – če je nož čist, je kolač pečen; če se na nož prime testo, gre kolač še za 10 minut v pečico).
Dober tek :)!
Zahvala za recept gre gospe Torti (ona že ve kdo je :)). Brez nje naše življenje ne bi bilo tako… sladko ;).
V prvih dneh letošnjega leta so me službene obveznosti peljale na 1054 kilometrov dolgo dvo-in-poldnevno potovanje v drobovje bivše Jugoslavije. Lagala bi, če bi rekla, da mi je bila pot odveč. Vsako jesen me zagrabi popotniški duh, ki že predolgo ni bil potešen. Skok iz vsakdana je bil ravno toliko, če ne še bolj, blagodejen za mojo dušo, kot za denarnico.
Povedati moram, da smo imeli fantastičnega šoferja. Mirnega, zbranega, večno budnega (se mi je zdelo) in galantnega šoferja. Malenkost zadržanega gospoda, pri katerem imaš občutek, da ima o vsaki stvari svoje mnenje, a spregovori le, kadar se mu to zdi nujno potrebno, ali kadar je direktno izzvan.
Na sovoznikovem sedežu je sedel malo manj umirjen sopotnik/navigator z darom za govor, ki lahko traja ure in ure in ure… 🙂 Ta isti sopotnik je, kadar sedi na drugem sedežu, najboljši prijatelj s stopalko za plin. Posledično je naprej sramežljivo, kasneje pa vedno odločneje, prigovarjal g. Vozniku, naj malo pospeši, pa prehiti ta traktor in onega Golfa, ker tule pa čisto gotovo ni policajev…
Mirna vožnja, dobra družba, fantastična hrana in dobro in razmeroma hitro opravljeno delo, so celotno izkušnjo se polepšali, a vendar… prvič, odkar se je rodil Lukec, sem bila od doma več kot dva dni skupaj in na poti proti domu sem se počutila kot Lassie, ki se vrača domov – vsak ovinek se je zdel bolj domač in vsak kilometer ceste daljši. Očitno se je nekdo na drugi strani poti počutil podobno, saj je telefon vse od srbsko-hrvaške meje dalje zvonil na 15 minut.
Lukcu še petič povem, da sem še daleč, da so klici dragi in da pridem domov šele čez nekaj ur. “Ura? Ne vem kolk’ je to. Povej, čez kolk’ risank prideš, mami”, zahteva mulček informacijo v sebi domačem jeziku. Povem mu velikansko število risank in ne zdi se najbolj zadovoljen. Povem mu, da ne vozim jaz, ampak “en stric” in da ne morem vplivati na to, kdaj bomo doma. Zdaj se sprijazni s povedanim in doda le še “mami, povej stricu naj vozi kolkor hitro se da, ampak ne tolk’ da bi ga ustavli policaji”. Stricu za volanom prenesem Lukijeva navodila in drugače resen gospod se komaj opazno nasmehne in v brke zamrmra: “Brihten fant, tale Lukec”.
Bolj, ko se po hrvaški strani bližamo slovenski meji, intenzivnejše je prigovarjanje vozniku, naj pohiti. A gospod Voznik se ne da – vsakič mrtvo hladno odgovori: “Lukec je rekel, da lahko grem samo toliko hitro, da me policaji ne ustavijo” in nadaljuje s potniku izredno prijazno vožnjo. Nekaj trenutkov za še enim enakim odzivom na pobudo za pospeševanje, tik za mejo, se pripeljemo okoli ovinka in tam možje v modrem ravno “pofočkajo” voznika s pretežko nogo. V tišini se peljemo mimo in g. Voznik si v brke zamrmra “No, evo… ko niso Lukca poslušali”.
Danes sem nekoga prizadela. Ne kogarkoli, pravzaprav, ampak mojega najdražjega. Danes, ravno na Silvestra, je umrla njegova stara teta. Gospa je dočakala spoštljivih 84 let in je bila zadnji dve leti vezana na posteljo in hudo dementna.
Ob novici so seveda začele teči solze, z njimi pa beseda o tem, kako lepo je bilo, ko so kot otroci pri njej kradli njene slavne piškote, kako so tam gledali televizijo, ki je bila med prvimi v vasi, kako je bil njen (tudi že pokojni) sin dober… Vse lepo in prav, ampak nekaj mi ni dalo miru. Tu živim že več kot štiri leta in v vsem tem času sem zdaj pokojno teto videla dvakrat – obakrat sem k njej na obisk peljala svojo taščo. Že res, da je bila zadnja leta teta več ali manj stalno v postelji, ampak če bi jo šel moj dragi obiskat, bi šla z veseljem z njim. Ugibam torej, da je ni prav veliko obiskoval. Gospa je dolgo bolehala in vidno pešala. Vedeli so, da ne bo dolgo, pa vseeno… dokler je živela, ni bila nikoli predmet pogovora, niti vir lepih spominov. To me moti. In če me nekaj moti, to povem. Tudi danes sem.
V trenutku, ki se je zdel pravi, sem odprla usta, upala da moj glas ne bo prehladen in da bom uspela povedati bistvo in povedala, da verjamem, da bi bila teta vesela, če bi slišala besede, ki jih zdaj poslušam jaz. Da bi lahko v smehu povedala, da je vedno kukala izza vogala, ko so piškote kradli z najvišje police na omari. Iz tiste ta kovinske škatle. Da bi se ji za trenutek kljub bolezni prižgale iskrice v očeh in da bi, čeprav ji spomin že dolgo ni služil več, prepoznala vse obraze okrog sebe in se nasmejala. Dokler so živi, bi morali ljudem povedati in pokazati, da so posebni, ne potem. Vsak dan bi se morali spomniti, da lahko, da je zadnji. Ne zato, ker bi gojili morbidnost, ampak zato, da bi znali ceniti življenje.
Ne zdi se mi prav, da je bila, ko je še živela, teta skoraj pozabljena, zdaj pa toliko lepih besed in spominov in… bolečine. Za koga boli srce? Za njo? Ona je trpela zadnji dve leti. Zdaj ne trpi več. Zdaj ji je lepo. Za koga potem boli srce?
No, pa sem povedala. In celih deset minut čutila zadoščenje, da sem. Potem pa me je začela gristi vest. Kdo sem jaz, da ljudem govorim, kdaj naj čutijo žalost in kdaj naj bodo srečni? Kdo sem, da sodim njihova dejanja in občutek dolžnosti, oziroma pomanjkanje tega?
Za koga boli srce? Za tistega, ki joče. Ker nekateri povemo in pokažemo, kaj nas teži in kaj veseli, drugi pa si to dovolijo samo, kadar drugače ne gre. Ko nekaj podre zidove in sprosti zavore. Ni to veliko vredno?
Žal mi je, da sem danes odprla usta. Iste misli bi lahko povedala tudi kdaj drugič, ko bi bil človek, ki mu jih govorim, sposoben slišati kaj govorim. Danes je bil dan za sočutje, ne za izražanje mnenj. Žal mi je, ni bilo prav.
Že vsaj kak teden se spravljam napisati nekaj misli o tem, zakaj se zadnjih nekaj let ne udeležujem skupnih jež, zakaj se dogaja toliko nesreč in zakaj ne razumem, kako ljudje tega ne vidijo…
Nekajkrat letno se zgodi kateri od večjih, s konji povezanih dogodkov v naših krajih. Konjerejski dan, pogon živine in blagoslov konj so tisti, ki jih večina konjarjev ne zamudi. Pa vmesne občasne skupne ježe. Jaz večino od njih “zamujam” redno že nekaj časa. Tudi skupne ježe me ne vidijo več, čeprav naju je bilo s Čikijem včasih po vsej Sloveniji dosti…
Kaj je bilo takrat drugače? Predvsem smo bili ljudje manj obremenjeni s tem kako preživeti mesec in smo takrat, ko smo bili na konjih in s konji, bili v drugem svetu. V svetu, kjer je pomembno to, kje bomo prenočili, da bodo imeli konji svoj prostor, hrano in vodo, kje bomo jahali, da bo treba prečkati čim manj cest in čim več potokov :). Kam bomo šli, da bo teren razgiban in zanimiv, a hkrati dovolj varen, da bomo med ježo lahko razpravljali o vseh (ne)pomembnih stvareh, ki se ne tičejo službe, dolgov, zamer, stiske…
Skupaj smo bili vsak prosti dan (včasih smo si še delovnik razdelili, da je hitreje minil :)), na konjskih hrbtih vsako prosto uro in skupaj na potepih vsak konec tedna, med dopusti po več dni skupaj. Vedno isti ljudje, vedno isti konji. Včasih je ježo popestril kak gost ali nov konjiček, ampak večina nas je bila “stalnežev”. Ko z istimi ljudmi in konji preživiš toliko dni, toliko kilometrov in toliko prigod, ti zlezejo pod kožo. Človeku iz pogleda razbereš kakšne volje je in kaj razmišlja. Konja prepoznaš v temi, po rezgetu. Vraga, tudi oprema za konja in v reki oprane gate točno veš h kateremu paru pašejo :P.
Nesreče se dogajajo, to je del življenja. Ampak takrat jih je bilo neprimerno manj. Ker so konji in ljudje vedeli kam v skupino pašejo, kje se najbolje počutijo in kam se lahko umaknejo, če je to potrebno. Podzavestno znaš predvideti, kako se bosta konj in njegov človek odzvala v določenih okoliščinah in svoj odziv prilagodiš drugim. In zadeva funkcionira. Razvije se nekakšna kolektivna zavest in občutek za skupno dobro. Samoumevno ti postane, da paziš na vse ostale, ker s tem zavaruješ tudi sebe.
Te logike danes ni več. Ljudje s(m)o tako nasičeni s skrbmi vsakdana, da nismo sposobni izstopiti iz ekonomsko-družbeno-eksistencialnega cyber vlaka in preklopiti na dobri stari divjezahodni pony express… Niti za eno uro ne. Zato med skupnimi ježami ni več petja, ni pogovora, ni smeha. Ledeno hladne so te ježe, tudi sredi poletja. Vsak se tepe s svojim konjem, ki ni bil jahan že mesec dni, ker zaradi službe ni časa. Tisti, ki imajo konje, ki ostanejo tudi po mesecu dni nedela pridni, se tepejo z mislimi na projekt, ki ga morajo končati do ponedeljka, ali pa na prepir, ki ga je doma zanetilo pomanjkanje financ in presežek alkohola… Nihče niti ne vidi, kje jahajo ostali. Kdo sploh so? Koga briga, če je nek X konj na koncu skupine stopil v jašek? Saj ni moj, nisem jaz. Jaz imam samo eno urico časa, da končno malo zajaham in te urice mi ne bo vzel nesposobnež, ki je konja zmanevriral v jašek.
Od konj se pričakuje, da bodo, kljub temu, da so spočiti in ne delajo redno, pridni in mirni. Da bodo “pametni”. Redko kdo pomisli, da so čredne živali, ki normalno delujejo le, če vedo, kam na hierarhični lestvici črede spadajo. Kako naj konj ve, kako naj se obnaša, če v skupini tujih konj ne ve, komu naj se ogiba in komu sledi? Komu se lahko postavi ob bok in kdo ga bo izzval? Če bi tale monolog malo glasneje povedala na eni takšnih skupnih jež, sem prepričana, da bi se našel kdo, ki bi me poskušal utišati z izjavo, da “je jahač gazda in da mora it konj tja, kamor mu ta reče”… Pravzaprav ne. V naravi je konjev “gazda” tisti (oziroma ponavadi tista ;)), ki z najmanj vložene energije, truda in sile, varno in preudarno vodi čredo do vedno novih pašnikov in pitne vode. Takšen “gazda” ima čredo pod nadzorom s tiho avtoriteto, ki je večina ljudi niti ne zazna. Takoj za “gazdo” pridejo tisti, ki so močnejši, hitrejši in okretnejši od ostalih. Človek je torej konju lahko nadrejen samo, če mu pokaže, da ga zna mirno in varno voditi kamor pač gresta. Na prste ene roke lahko preštejem ljudi v naših krajih, ki to znajo. 500 kilska žival človeka na hrbtu nosi izključno zato, ker se je odločila, da bo zaupala in sodelovala. Najmanj kar lahko dobi v zameno je, da se človek potrudi razumeti, kako konj deluje in mu pomaga delovati v okoliščinah, v katere ga postavlja. Je res konj tisti, ki mora biti “pameten”, ko se njegov človek igra kavboja?
Ne pravim, da je narobe, ker ljudje nimajo časa, da bi s konjem redno delali in se družili kot včasih, da bi bili konji in jahači vajeni skupinskega delovanja… Pravim samo, da če nimamo pogojev za takšen način dela in ježe, pač ne bi smeli za vsako ceno riniti v nekaj, kar je nekoč bilo, pa ni več.
Zaradi tega se poškodujejo ljudje in se poškodujejo konji. In nenazadnje je takšen način razmišljanja in delovanja usodno poškodoval mojo željo, da bi se udeleževala skupnih jež. Zato se zdaj s Čikijem po terenih potepava sama ali v družbi tistih nekaj redkih ljudi, ki znajo biti pravi “gazde” svojim konjem in čredici, s katero jahajo.
Slab teden nazaj smo se odpravljali v trgovino in tako, iz “firbca”, namesto v Hofer zavili v Lidl. Nakupovanje kot vsako, le da se je Luki zaljubil v otroško klaviaturo v akciji. Večkrat sem že razmišljala o tem, da je treba “potegniti ročno” pri njegovem občutku, da lahko vsakič, ko gremo v trgovino, nekaj dobi. Včasih je dovolj sok, drugič bi on igračko… Moje vzgojne prijeme in pomisleke navadno gladko povozi radodarnost babi Ive, ki bi Lukiju kupila tudi “ta prav” bager, ki si ga tako želi, če bi to le bilo v njenih finančnih zmožnostih.
Skratka, Luki se v Lidlu zaljubi v klavirček, babi Ive ni na obzorju, zato mu še n-tič nazorno razložim, da dinčkov nimamo veliko in da tiste, ki jih imamo, potrebujemo za hrano in položnice. Pa mi mulo svetuje naj bom več v službi, pa bom več zaslužila in bo denarja dovolj za hrano, položnice IN njegov klavirček :). Trikrat globoko vdihnem (zadnjega pol leta delam po deset ur dnevno, včasih tudi sobote in nedelje, na štirih različnih delovnih mestih in vmes poskušam biti znosna partnerka, dobra mama in zgledna oskrbnica malega živalskega vrta), se nasmehnem preprosti praktičnosti otroškega uma in mu prijazno svetujem, da lahko tudi on gre v službo in zasluži dinčke za svoj klavirček.
Za sekundo obmolkne, pomisli, potem se mu obraz razleze v nasmeh in v glasen “Jaaaaaaaaaa!”, v naslednji sekundi pa se obrazek že zresni, pogleda nekam temno in reče: “Ampak mami, a ti veš kolk moram jaz še zrast, preden lahko grem v službo? Takrat tehle klavirčkov sigurno ne bo več”. Hmmmmmmm, ja. Drži. Mulček ima seveda prav. Računala sem na to, da mu bo računica vzela nekaj več časa in ga bo vmes začelo zanimati kaj drugega. Plan pogorel že v štartu, hrček prehitro melje.
Pa mu rečem da lahko doma pomaga pri opravilih v in okoli hiše, pa pri živalih… in da bo, če bo priden, dobil kak dinček. Ko jih bo zbral dovolj, si lahko kupi klavirček.
Spet navdušenjeeeeeeeee, ki traja celi dve sekundi in pol. Spet tisti zamišljen pogled. “Mami, kolk dinčkov pa rabim?” V roko mu stisnem kovanec za 2 evra in mu rečem, da je to za začetek in da rabi deset takšnih, da bo dovolj za klavirček (hrček registrira informacijo, ampak melje dalje) “Ampak mami, jaz ne znam štet do deset. Kako naj pa vem, kdaj jih bo deset?” … (zdaj je moj hrček v peti prestavi) … Seveda me mulo prehiti: “ŽE VEM!” Še vedno smo sredi Lidla in vsa trgovina zdaj ve, da mali ŽE VE. “A veš tista knjiga, Deset puhastih piščančkov? Vsak dan bom dal dinčke zraven piščančkov in ko bo dinčkov tolko kot piščančkov, jih bo deset, nede?” O, ti bogca, mulček nima hrčka, ampak strica Baltazarja na podstrešju. Potrdim mu, da je to super ideja in do konca nakupovanja se zadovoljno smehlja in vidi se, da v mali glavi rastejo veliki načrti.
Verjetno mi ni treba posebej pisati, da je v naslednjih dneh izkoristil čisto vsako priložnost, da je lahko pomagal in bil ekstra priden. In res sem ga vsak večer, ko sem ga prišla pospremit v posteljo, našla s knjigo “Deset puhastih piščančkov” in prihranjenimi dinčki lično zloženimi ob piščančke. Prvi dan je prislužil dva, naslednji dan spet… Danes, slab teden dni po Lidlu, me mulček pokliče v službo in pravi “Poslušej, mami. Vse dinčke ‘mam. Tolk kot piščančkov jih je. Sem bil priden pri babi in mi je dala kar je še manjkalo. Ko prideš domov, se bova oblekla in greva po klavirček, OK?” OK :). Ker imam od službe do doma eno uro vožnje in mi vožnja nazaj v Ljubljano ne diši, ga vprašam, če je OK, da grem jaz kupit klavirček, on pa mi da dinčke, ko pridem domov. Spet brzinski “JAAAAA :D!” in takoj za tem zamišljena tišina… “ampak mami…. s čim boš pa kupila klavirček, če imaš dinčke samo za hrano in položnice?” ……. tišina …… “Ja……. bom od dinčkov za položnice vzela, pa mi boš potem vrnil, prav?” “JAAAAAAAA :)!” Huh!
Ko sem mu dala pošteno zasluženo igračko, mi je v roko stisnil malo denarnico z desetimi dvoevrskimi dinčki, odvriskal v sobo in preostanek večera ustvarjal glasbo, kot je svet še ne pozna ;).
V zadnjem letu sem večkrat naletela na razprave o izgledu, teži in prehrani (predvsem) endurance konj. Tule je nekaj zanimivih dejstev in vsebin za konstruktivnejše razprave ;).
Med pridobivanjem znanja in izkušenj s področja prehrane in kondicije konj, sem spoznala kar nekaj sistemov oziroma načinov ugotavljanja konjevega stanja v povezavi z njegovo telesno težo – se pravi ocenjevanja ali je konj podhranjen, suh, optimalen, predebel… Najbolj me je prepričal sistem po Henneke lestvici 1 – 9 (1983), ki temelji na vizualnem in palpatornem (z otipom) opazovanju ključnih delov konjevega telesa, na katerih se najbolje razbere prisotnost ali odsotnost maščobnih zalog:
Prikaz delov konjevega telesa, na katerih ocenjujemo prisotnost ali odsotnost maščobnih zalog. Vir: wikipedija.
Konja vedno ocenjujemo brez opreme, na ravni, trdni podlagi.
| Vrednost | Opis | Slika |
|---|---|---|
| 1. shiran | Izjemno podhranjen. Brez maščobnih zalog, vidna vretenca, rebra, kosti na korenu repa, kosti na vihru in ramenih. |  |
| 2. zelo suh | Podhranjen. Kosti pokriva nekaj tkiva, vidna vretenca, rebra, kosti na korenu repa, kosti na vihru in ramenih. |  |
| 3. suh | Tanka plast maščobe po vsem telesu. Posamezna vretenca in rebra niso več razločna. Viher, ramena in vrat niso pretirano suhi. |  |
| 4. zmerno suh | Viden je hrbtenični greben in obris reber. Kosti na korenu repa so vidne ali pa tudi ne (odvisno od pasme) Viher, ramena in vrat niso pretirano suhi. |  |
| 5. zmeren | Hrbtenice in reber se ne vidi, lahko pa rebra otipljemo. Koren repa je mehak. Viher, ramena in vrat so zaokroženi in mehki na otip. |  |
| 6. zmerno mesnat | Rahla vdolbina vzdolž hrbtenice. Rebra in koren repa so mehki na otip. Maščobne blazinice so prisotne ob vihru, na vratu in za rameni. |  |
| 7. mesnat | Vdolbina vzdolž hrbtenice. Rebra in koren repa so mehki na otip. Meščobne blazinice so prisotne ob vihru, na vratu in za rameni. |  |
| 8. debel | Opazna vdolbina vzdolž hrbtenice (od zadaj se že vidi srčkasta rit ;)). Rebra težko otipljemo. Koren repa je zelo mehak (podložen). Maščobne zaloge ob vihru, za rameni in na notranji strani stegen. Vrat je obilen. |  |
| 9. izjemno debel | Očitna vdolbina vzdolž hrbtenice (pogled od zadaj – srčkasta rita :)). Blazinaste maščobne obloge na rebrih. Nakopičena maščoba na korenu repa, vihru, za rameni in na vratu. Zaliti boki in notranja stran stegen. |  |
Zgovorna tabela iz raziskave, ki sta jo leta 1995 na pokalu Tevis naredila veterinarja S.E. Garlinghouse in M.J. Burrill – dolžina proge 160 km v enem dnevu.
| Vrednost glede na telesno stanje | Število konj s to vrednostjo | % konji, ki souspešno zaključili tekmo | Povprečno zaključenih km |
|---|---|---|---|
| 1,5 | 4 | 0 | 22,35 |
| 2 | 4 | 0 | 26,10 |
| 2,5 | 6 | 0 | 33,08 |
| 3 | 21 | 9,5 | 52,99 |
| 3,5 | 23 | 56,5 | 75,79 |
| 4 | 88 | 59,1 | 79,85 |
| 4,5 | 84 | 64,3 | 87,72 |
| 5 | 118 | 90,7 | 97,16 |
| 5,5 | 12 | 100 |
Tule se mi poraja vprašanje, kako je mogoče, da so konji z vrednostmi od 1 do 3,5 sploh smeli sodelovati na tekmi…
Pri zgornji tabeli je treba upoštevati, da so konji z vrednostjo 5,5 povprečno porabili več časa za premagovanje proge kot ostali konji. Tekmo so uspešno zaključili vsi konji v tej skupini, a žal ni zabeleženih njihovih končnih uvrstitev.
Kot zanimivost sta raziskovalca izpostavila dejstvo, da noben od konj na tekmi ni presegel vrednosti 5,5. V zaključnem sklepu povzemata, da priprave, ki so potrebne za sodelovanje in uspešno uvrstitev na 160 kilometrski tekmi, zahtevajo toliko fizičnega napora, jih težji konji ali ne zmorejo, ali pa pri tem izgubijo toliko maščobe, da so na sami tekmi ocenjeni z manjšo vrednostjo po Henneke lestvici.
Vir: moji zapiski z “Equine Nutrition Course” (Royal (Dick) School of Veterinary Studies, University of Edinburgh), Wikipedija, raziskava na pokalu Tevis 1995, splet.
